Maršev komentar odhaja na dopust do jeseni.

Plače javnega sektorja

Zaposleni v »javnem sektorju«, torej tisti, katerih plače se v večjem delu napajajo iz proračuna in le v manjšem iz dohodkov, ustvarjenih na nečemu, čemur pravimo trg, se po mnenju mnogih na vse načine upirajo načrtom o njihovem znižanju. Še več: vztrajajo pri izpolnitvi obljub, ki jim jih je dala slovenska vlada – da se te njihove plače še povečajo.

Večji del tiste javnosti, ki iz svojih v povprečju dobro petino nižjih plač je, če se s tem vprašanjem sploh obremenjuje, prepričan, da tak odnos teh »javnih« uslužbencev izpričuje njihovo popolno nesolidarnost z družbo na sploh in z »gospodarstvom« posebej.
Ampak: ali so tovrstne kritike tudi upravičene?

Kaj pa, če bi zadevo obravnavali s kakšnega drugega zornega kota?
Pred približno 20 leti smo se v Sloveniji odločili, da si ustanovimo svojo lastno državo, ki bo temeljila na svobodnem tržnem gospodarstvu. Karkoli naj bi ta oznaka, svobodno tržno gospodarstvo namreč, že pomenila.
Po približno 20 letih življenja v sistemu trgu podrejene in od trga povsem odvisne svobode začenjamo počasi ugotavljati, da v tako zasnovani družbi pač ni prostora za nikakršno solidarnost. Stari slovenski rek češ da je »vsak svoje sreče kovač« na tako pojmovani in na tak način uveljavljeni svobodi v družbi pač pojmovan zelo dobesedno.

In, če je temu tako, ni prav nikakršnega vzroka za to, da bi del javnosti, ki je morebiti v nekem smislu celo privilegiran, nenadoma začel razmišljati na stare, ne le preživete ampak na vseh ravneh zaničevane, celo osovražene načine.

Zakaj naj bi prav uslužbenci javnega sektorja nenadoma začeli razumeti, da ne le njihove plače ampak tudi njihove davke in prispevke dejansko plačujejo tisti, katerih na trgu ustvarjeni dohodki so na vse mogoče in nemogoče načine obdavčeni?
In, seveda, zakaj naj bi prav ti zaposleni nenadoma postali solidarni z vsemi drugimi in z družbo v celoti.

Lahko rečemo tudi to, da tako imenovani vsestranski krizi, ki je kljub povsem nasprotnim napovedim naših najvidnejših gospodarstvenikov in seveda najbolj odločujočih politikov vendarle, in še bolj kot druge, prizadela sončno stran Alp, niso botrovali niti zaposleni v gospodarstvu niti zaposleni v javnem sektorju.
Botrovali so ji namreč izključno tisti, ki z gospodarstvom bodisi neposredno – lastniki in direktorji, seveda le največji in najpomembnejši – bodisi posredno – politične in podobne elite – upravljajo. Ga oblikujejo. In na temelju te njihove upravljavske funkcije tudi zaslužijo. Plače in druge dohodke, ki predstavljajo večkratnike povprečne bruto plače delavcev javnem sektorju (1814 € mesečno). In, ki s temi svojimi dohodki niso bili solidarni ne z delavci ne z družbo takrat, ko so sedanjo krizo povzročali. In niti pomislijo ne na kakršnokoli solidarnost sedaj, ko so svoj projekt uvajanja krize uspešno izpeljali.

Zaposleni v javnem sektorju so še vedno zgolj zaposleni. Njihov vpliv na odločanje na državni in meddržavni ravni je morda nekoliko višji, kot to lahko zase trdijo zaposleni v zasebni sferi. Kljub temu pa je ta njihov vpliv zelo zelo majhen. Nepomemben.
V sistemu, ki so ga resda pomagali vzpostaviti tudi oni (čeprav tudi zaposleni v gospodarstvu v tem smislu niso brez krivde!) ni prostora za razumevanje težav drugih. V tem sistemu je vsak izključno sam kovač svoje sreče.
In, nihče, tudi delavci v gospodarstvu ne, nima pravice zahtevati od kogarkoli, zlasti pa ne od tistih, ki so imeli srečo, da so našli zaposlitev v javnem sektorju, da se odreče delu svojih ugodnosti samo zato, da bodo tisti, ki so krizo povzročili, le-to preživeli s čim manj težavami in izgubami.
Verjemite: tudi če se delavcem v javnem sektorju plače znižajo na polovico, se niti cent teh državnih prihrankov ne bo preselil v višje plače tistih, ki so zaposleni v gospodarstvu. Pa tudi socialna ne bo naša država prav nič bolj. Nasprotno: ne glede na višanje ali nižanje plač zaposlenim v javnem sektorju bo raven socialnosti še naprej vztrajno padal.
Mar je treba povedati, kam se bodo prelili prihranki, pridobljeni z morebitnim znižanjem plač tem »javnim« delavcem?

Branko Gerlič

Plače v javnem sektorju

Je že tako, da nas kriza še kar drži za vrat, kar je do sedaj izkusil že bolj ali manj vsak izmed nas. Še najbolj zaposleni v gospodarstvu ter lastniki malih ter srednje velikih podjetij, pa tudi velekapitalistom se zaradi krize tresejo hlače. Pomislite na Kordeža, Bavčarja in Šrota kot najbolj razvpite menedžerje, ki so morali zapustiti svoje položaje in ki so že ali pa ravno v tem trenutku izgubljajo lastniške deleže v podjetjih.
Nekoliko bolje so do sedaj odnesli javni uslužbenci, katerih plače niso neposredno odvisne od gospodarskega položaja, temveč od državnega proračuna. Javnih uslužbencev do sedaj kriza ni neposredno udarila po žepu, se jim pa to jeseni obeta. Vlada namreč namerava preložiti izvajanje plačne reforme, še več, ne le, da namerava odložiti popravo plačnih sorazmerij, javnemu sektorju se obeta znižanje plač. Seveda je vik in krik, ki ga sprožajo sindikati javnega sektorja povsem razumljiv, kdo se želi odpovedati delu prihodkov, toda javni uslužbenci se bojo morali s tem nepriljubljenim ukrepom vseeno sprijazniti. Kakor koli, čeprav njihovi dohodki niso neposredno odvisni od gospodarstva temveč od proračuna bi se morali zavedati, da državne finance kljub vsemu stojijo ravno na gospodarstvu. To je namreč sektor, ki dejansko ustvarja denar, javni uslužbenci pa so bolj ali manj samo servis, ki gospodarstvu omogoča delovanje. To seveda pomeni, da če gre gospodarstvu slabo, če gospodarstvo ustvarja manjše prihodke, država pobere manj davkov, zaradi česar se proračun izprazni, s tem pa se zmanjša tudi fond za plače javnih uslužbencev. Po dobrem letu gospodarskega krča smo do te točke že prišli; v zadnjih dvanajstih mesecih se je število zaposlenih v gospodarstvu zmanjšalo za 45 000. V istem obdobju se je število zaposlenih v javnem sektorju povečalo za 3600. Saj je vse lepo in prav, z zaposlovanjem v javnem sektorju je država pred izgubo dela rešila nekaj ljudi, toda s tem je dodatno obremenila oslabljeno gospodarstvo, v katerem je povprečni osebni dohodek že tako ali tako za 400€ nižji od povprečnega dohodka v javnem sektorju, razlika pa se zaradi krize še dodatno povečuje.
Mar ni torej čas za solidarnost z gospodarstvom? Da se javni sektor neha obnašati kot sveta krava, ki je gospodarska klima enostavno ne zanima? Javni uslužbenci se bojo morali zavedeti, da če crkne gospodarstvo crkne tudi javni sektor. In da v teh časih kaj dosti manevrskega prostora enostavno ni. Dilema je jasna; znižanje plač ali izguba 17 000 javnih delovnih mest. Na potezi so sindikati, odločijo se lahko za enega od obeh nepriljubljenih ukrepov. Seveda pa imajo tudi tretjo možnost, v stilu kralja Ludvika, ki je dejal: “Za menoj potop,” pripravijo stavko ter na ta način izsilijo pred leti obljubljeno povišanje plač, zadržijo število zaposlenih ter s tem obesijo mlinski kamen okoli vrati vsemu prebivalstvu. Bo pa odločitev sindikatov javnega sektorja lep pokazatelj splošne klime v Sloveniji; pokazala bo namreč, koliko je v tej državi še prisotne solidarnosti in koliko je prisotnega čuta za sočloveka. Videli pa bomo tudi koliko smo sposobni in pripravljeni gledati naprej, v prihodnost.
Odločitev vsekakor nestrpno pričakujemo.

Mitja Godnjavec

Vohunske igre

V ZDA so aretirali deset ruskih vohunov. Groza in strah, apokalipsa je pred vrati! Prikriti rdečkarji dihajo nedolžnim in nič hudega slutečim demokratičnim Američanom za vrat! Jej, jej, jej. Le kaj se bo izcimilo iz tega?
Način, na katerega je novica prišla v javnost neverjetno spominja na način poročanja o ujetnikih iz Guantanama. Saj se spominjate tistih nesrečnikov, ki so dokazano teroristi, posebni ubijalci in sploh eni najnevarnejših ljudi na naši preljubi Zemljici… Proti katerim so imele ameriške oblasti tako zelo trdne, neizpodbitne dokaze, da še do danes niso sodili več kot le peščici ujetnikov. So pa tisti ljudje definitivno in brez dvoma sence teroristi. Kot je tistih deset aretiranih ljudi znanih ruskih vohunov, o tem ni nikakršnega dvoma in dokazov za njihovo dejavnost je celo toliko, da sojenje sploh ne bo potrebno. Saj veste, ruski vohuni so!
Zgleda, da ta mali incident ne bo vplival na odnose med ZDA in Rusijo, tako je vsaj sklepati glede na mirne besede ene in druge strani. Se pa vseeno zdi vse skupaj kot kolcanje po dobrih starih časih, na hladno vojno, kjer smo vsi vedeli kdo so dobri in kdo so slabi fantje. Odvisno od strani, seveda. Vladimir Putin je med oštevanjem nekdanjega ameriškega predsednika Clintona, ki je bil ravno v času aretacij na obisku v Moskvi, vidno užival, med tem ko je zbijal šale na račun zaprtja tiste vohunske deseterice. Pa tudi Clintonu ni bilo na obrazu prebrati kakšnega posebnega nelagodja. Ruski zunanji minister Lavrov pa… No, njegov nastop se da najlažje opisati z: “Juhej, stari časi so spet tu!”
Skratka, vse skupaj je izzvenelo kot kakšna poceni vohunska zgodba iz časa hladne vojne. Ali pa kot komedija absurda. Ja, vse skupaj je pravzaprav smešno, toda vseeno se ne sme pozabiti na resne posledice, ki se utegnejo razviti iz takšnih dogodkov. Trenutno namreč potekajo pogovori o zmanjšanju zalog jedrskega orožja, tovrstni incidenti pa so lahko odličen izgovor za prekinitev pogajanj. So lahko odličen izgovor jastrebov na eni ali na drugi strani za spodbujanje paranoje, katerim ureditev odnosov med svetovnimi velesilami ni po godu. So lahko tudi katalizator za dvigovanje nacionalističnih čustev. Ter dimna zavesa, s katero se da pozornost javnosti preusmeriti od pomembnejših tem. Na vsak način pa je incident tudi sporočilo; aretirani vohunski skupini so menda sledili že nekaj let, zato je upravičen sum, da čas aretacije ni bil izbran naključno.
Kakor koli, za zdaj je vse skupaj izzvenelo predvsem kot slab štos. Vseeno pa ta vohunska zgodba opozarja tudi na vprašanje novodobne špijonske obrti, kjer v glavnem ne gre več za pridobivanje informacij o vojaštvu, temveč za pridobivanje informacij gospodarskega značaja. Morda pa tiči zajec v tem grmu? Zgodbi bomo vsekakor še sledili.

Mitja Godnjavec

Svet v katerem živimo

Zaupal vam bom skrivnost. Skrivnost, ki je obenem jasa kot beli beli dan, preprosta kot pasulj. Pravzaprav skupek dejstev, ki vam lahko “razjasni vremena”, če ste se za trenutek prebuditi iz sanj, ki jih ne sanjate več sami, ampak jih drugi sanjajo za vas. Če ste se voljni prebuditi iz spanja, ki ga imenujete budnost. Prisluhnite glasu etra boste slišali.
Ste se kdaj vprašali zakaj je svet v tako slabem stanju kot je? (Za tiste, ki menite, da je vse v najlepšem redu si preberite prevečkrat prebrane statistike ali s vzamite nekaj trenutkov in prisluhnite zgodbi klošarja, ki vas vsak dan prosi za nekaj drobiža, ali starke, ki dan za dnevom v vsakem vremenu prodaja rože za ljubi kruhek.) Zakaj imamo vojne, lakoto, nasilje in sovraštvo? So morda krive zle sile, hudič, šejtan, satan ali poljubno mitološko bitje? Je morda takšna zgodovinska nujnost, je to pač najbolje kar zmoremo bo omejenih virih in in kompleksnosti družbe. Je za vse odgovoren demiurg, nepopoln bog, ki je v tvarino biti vkomponiral napako? So krivi nesposobni birokrati, skorumpirani politiki, mafija, zločinci, židje, prostozidarji, iluminati ali poljubna skrivna združba? Vsem tem odgovrom je skupno, da morda vsebujejo zrno resnice a popolnoma zgrešijo poanto.
Vladarji današnjega sveta ne vladajo z silo ali prisilo, ne zapirajo in mučijo ljudi, ne zahtevajo poslušnosti in ubogljivosti in niso več stroge avtoritete ki se jim je treba ukloniti na oltarju pokornosti. Kako ne boste rekli? Je pisec popolnoma znorel? Ko pa vsak dan na televiziji vidimo prav to!
Seveda, vidite to kar morate videti. Vse to se še vedno dogaja in se bo nadaljevalo, ampak to niti približno ne doseže srži problema. Vse te tehnike so krute, nepravične in odvratne in najpomembnejše : zastarele. Počasi izginjajo, a ne , kot bi morda želeli verjeti ker družba napreduje v moralnem smislu na po nuji napredka, ampak ker so : neučinkovite.
Danes živimo v mokrih sanjaj vsakega diktatorja. Živimo v svetu, kjer ljudi ni več treba pretepati, zapirati ali mučiti. Nasilje pesti je zamenjalo nasilje besed in podob. Indijci neresnični tančici podob , ki zakriva resničnost pravijo Maja, Tolteki temu pravijo mitote. Dandanes največji problem morda niso slepila, s katerimi slepimo sami sebe, ampak slepilo, ki je vseprisotno. Ne znamo več misliti jasno in razločno, ker ni v interesu potrošništva, da razmišljamo avtonomno. Postali smo „aparatčiki“ brez titove mladine. Dolgotrajna vzgoja, ki jo je potreboval komunizem, danes ni več potrebna. Vsak dan nam v sholastični maniri s plakatov, zaslonov, mobilnih telefonov – vseprisotnih monad velikega brata v glavo vlivajo sporočila, ki jih naše nezavedno nenehno vsrkava in oblikuje naše fragmentirano sebstvo. Smo skupek reklamnih sporočil, samega sebe ne moremo spoznati, ker ni ničesar pristnega, kar bi sploh še lahko spoznali. Vladarji sveta nam ne vladajo ne s palico niti s korenčkom. Vladajo nam s podobami in besedami. Medij je sporočilo, kot je pravilno ugotovil McLuhan. Ne gre zato, da v medijih vidimo preveč reklam, medij je reklama. Podoba je resničnejša od resničnosti in podoba obstaja samo, da proda produkt. Že Huxley je v svojem romanu Groteskni ples arhetipsko naslikal prodajalca mila, ki je prodal popolna navadno milo v tonah, preprosto zato ke je novo.
Prodajalce sanj so zamenjali prodajalci bučk. Ustvarjalce upanja kreatorji nočnih mor. Drugi nas prestrašijo, da nas lahko prvi pomirijo. Groteskni je ta tango med koraki katerega smo se znašli, mi, nebogljeni in atomizirani posamezniki, ki še komaj tvorimo družbo.
Kdo so torej vladarji sveta? Vladarji sveta so ustvarjalci podob, mediji so njihovo orodje in biti informacij njihovi vojščaki. Bitka med dobrim in zlim, armagedon. se ne bo odvila na nek določen datum. Dogaja se tukaj in zdaj, dogaja se skozi zgodovino in se bo nadaljevala v prihodnost. Bojišče ni na ravnini poljan in ne v neskončnosti vesolja, bojišče je v vaši glavi. Ubijte piarovca v vaši glavi! Niste krivi, da svet je takšen kot je, krivi pa boste, če bo takšen ostal.

Samo Bohak

Ob dnevu državnosti

V dan državnosti nas je med mnogimi pospremil tudi Anton Stres, in sicer z nenavadnim namigom, naj se država ukvarja z vrednotami, saj naj te ne bodo stvar osebne izbire. Nadvse lepo je, da državnim predstavnikom očitno ni preveč zameril, da se niso udeležili nedavnega evharističnega kongresa v Celju. Prav tako je lepo, da polaga vrednote v roke tistih, ki so na mesto direktorja urada za verske skupnosti postavili Aleša Guliča. Čemu ta nenavadna bližina?
Seveda gre upoštevati, da si ekskluzivno pravico za to, da so iz Slovencev naredili Slovenijo, pripisuje desnica, zato se zdi, da ima Cerkev res vso pravico deležiti na slovenskem podvigu izpred devetnajstih let. Toda glede na čorbo, v katero je desnica zabredla, je težko razumeti, kako to, da se takratni akterji, današnji staroste, od nje ne distancirajo. Dejansko se zdi, da jih ni vredna, niti je oni sami zavoljo svojih časti ne potrebujejo več. Oni pa trošijo kredibilnost, ki jim jo prinaša starost ali v Stresovem primeru, intelektualni dosežki. Ne le to, da na oblasti ni prava stran, temveč tudi visoka podpora, izražena v ogromnem številu udeležencev evharističnega kongresa, bi lahko Cerkvi zagotovili stabilen status in celo dvignili ugled, ko bi se le vsaj na videz distancirala od države, zadeve vrednot pa celo vzela v svoje roke. Ali ni ta njena gesta še en dokaz, da Cerkve mimo političnih zadev sploh ni?
Toda tisto, s čimer se je Stres v svoji pridigi domovini resnično distanciral od neposrednega vmešavanja v politiko, je naslovnik njegovega govora. Stres kritizira, s čimer neposredno nagovarja oblast in ne ljudstva. Kot da ljudstvo, ki je izvolilo levico, sploh ni vredno, da bi mu namenil besedo. Ravno zato mora Stres poudariti vlogo države pri privzgajanju vrednot: ni Cerkev tista, ki je kriva za to, da zaslepljeni narod voli napak. Za njegovo zaslepljenost je kriva država, ki pusti vrednote, da razpadajo. Če je pametna, si mora država najprej zrediti dobre volivce, šele potem lahko volijo.
Stresova pozicija je pravzaprav nasprotna poziciji aktualne desnice, ki za razliko od aktualnega predsednika in premiera, vedno znova osmešenih v poskusu, da bi slovensko politiko oprala čiste vulgarnosti, zmeraj igra na najnižje strune. Nadvse zanimivo je torej, kako se je Stres tokrat na zanimiv način poklonil prav slovenski vladi in temu, kar je od nje sploh še ostalo zdravega, ji prej poklonil dobrodušen nasvet, kot pa jo kritiziral.
Vse drugače pa je bilo včeraj na osrednji proslavi pred parlamentom, ki je pokazala Zrneca v vsej njegovi iztrošenosti. Prireditev je bila všečna, tako kot nam je všeč kakšna humoristična nanizanka, namreč prav zato, ker so v njej vse fore stare, že domače. In mimogrede, najbolj neobremenenjeni komedijanti kot sta Bizovičar in Zrnec, pridno garajo za popularnost tistih, ki se jim reče najbolj hvaležni gostje nedeljskih oddaj, političnih klovnov.

Simona Sušec

IZ-HOD iz totalnih ustanov

Slovenija je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu. Vsak stoti Slovenec je interniran v kakšni ustanovi bolj ali manj zaprtega tipa. V Sloveniji je namreč več kot 20.000 ljudi zaprtih v psihiatričnih bolnišnicah, splošnih in posebnih zavodih, zavodih za usposabljanje in drugih. Vsi, ki so izkusili dolgotrajno stisko zaradi bolezni, starosti, duševne stiske, različnosti od drugih, telesne ali duševne oviranosti, imajo le 50% možnosti, da ostanejo zunaj ustanove. Ta možnost je še bistveno manjša, če si reven, sam ali ekscentričen.
Totalne ustanove so zločini miru. Za vzdrževanje reda in miru je potrebno ljudi zaznamovati, odstranjevati in zapirati v posebne disciplinske prostore. Sodišča za mirovne zločine pa ni.
Totalne ustanove ljudi odstranijo iz okolja, jih izolirajo, jim odvzamejo identiteto. Jih označijo, onemogočijo in izključijo. Izgubijo državljanske pravice, ne morejo izraziti svojega mnenja, so »kaznovani«, ker niso v skladu s sistemom. Izgubijo stanovanje, delo, prijatelje. Zaprte ustanove so vir zlorab, ponižanja.
A vendar: v zaporih se ljudje ne poboljšajo, duševne bolnišnice ne zdravijo… ravno nasprotno povzročijo omrtvičenje, nezainteresiranost in radikalni umik vase – hospitalizem, institucionalizem.
Zločin zapiranja je toliko večji, ker poznamo načine, kako ljudem pomagati brez zapiranja. Tudi tisti, ki potrebujejo največjo možno podporo, lahko živijo med drugimi.
Proces dezinstitucionalizacije je zapisan v večini mednarodnih in tudi nacionalnih dokumentov in deklaracij. Večinoma ga tudi izvajajo. Sramežljivo se je začel tudi pri nas. Začeli smo ustanavljati stanovanjske skupine, nevladne organizacije (1990). Lotili smo se preseljevanja iz posebnih zavodov. V pičlih štirih letih smo preselili v skupnost vsaj 400 stanovalcev (2001). Poskušali smo z neposrednim financiranjem storitev, začela se je spreminjati zakonodaja (nov Zakon o duševnem zdravju, priprava Zakona o dolgotrajni oskrbi).
A še vedno sta na vsakega človeka, ki je deležen podpore v skupnosti, dva zaprta. Število mest v institucijah raste, obseg skupnostne obravnave ostaja enak. Preseljevanje ljudi iz institucij se je ustavilo. Projekt individualnega financiranja je naletel na kup težav in odporov. Psihiatri se, vključno z varuhinjo človekovih pravic, upirajo zagovornikom, ki jih na sramežljiv način uvaja Zakon o duševnem zdravju – kršil naj bi njihove pravice. Zakona o dolgotrajni oskrbi in osebni asistenci čakata na uveljavitev že več let.
Zaradi nestrinjanja s takim stanjem se neformalna skupina IZ-HOD odločila, da dolgi pohod skozi institucije Gramscija in Dutschkeja zamenja z dejanskim izhodom iz ustanov.
Od 18. julija do 24. avgusta bo skupina obhodila vse psihiatrične bolnišnice in posebne zavode, nekaj zavodov za usposabljanje, domove za stare, za mladino in otroke, za tujce in druge v Sloveniji. Začetek 700 kilometrskega IZ-HODa bo v Hrastovcu, konec pa v Ljubljani. Temeljil bo na zaupanju v gostoljubje in solidarnost ljudi, brez političnih pokroviteljstev, finančnih donacij in sponzorstev.
Namen IZ-HODa je:
- opozoriti javnost na obstoj ustanov za dolgotrajno zapiranje, njihovo pretirano številčnost, neustreznost in neučinkovitost;
- spodbuditi ustanove k preobrazbi v človeku prijazne skupnostne službe;
- povabiti ljudi, ki živijo v ustanovah, da se nam pridružijo in se preselijo v skupnost;
- raziskati razloge, zakaj totalne ustanove še vedno obstajajo;
- spodbuditi tako strokovnjake kot navadne državljane, da sprejmejo povratnike iz ustanov in da ljudi ne pošiljajo več vanje;
- pomagati tistim na oblasti, ki podpirajo dezinstitucionalizacijo in razvoj skupnostne oskrbe, in kritizirali tiste, ki to zavirajo ter
- prispevati k temu, da se zakoni, ki urejajo pomoč ljudem, napišejo, uveljavijo ali spremenijo.
Dokler bodo ljudje zaprti v ustanovah, pod oblastjo strokovnjakov ali pa osamljeni doma, bomo zaprti, zatrti in osamljeni tudi mi.

IZ-HOD

Policijske preiskave

Grozno! Škandalozno! Gre za politizacijo organov pregona! Očitno se je že začela predvolilna tekma za jesenske lokalne volitve! Policija dela za moje nasprotnike! Tako diletantskega pristopa policije in preiskovalnega sodnika pa še ne!
Takšne in podobne komentarje delijo župani v medijih vsakič, ko katerega od njih zaradi sumov zlorabe, korupcije ali kakšne druge nepravilnosti obiščejo organi pregona z željo preveriti zakonitost delovanja občinskih uprav in njihovih vodstev, jezik pa pogosto zasrbi tudi poslance in pomembne gospodarstvenike, kadar se znajdejo v policijskih postopkih, kadar se za njih in njihovo delo zanima protikorupcijska komisija ali kadar se znajdejo kot obtoženci pred sodiščem.
Načeloma ima vsak državljan možnost javno povedati svoje mnenje, tudi kar se tiče organov pregona. Toda to velja za navadne državljane, politični funkcionarji ter gospodarstveniki, ki so tesno povezani s politiko, te pravice ne bi smeli uveljavljati tako lahkotno in nekritično. Ti ljudje so v nasprotju z navadnimi državljani vseeno v priviligiranem položaju, so nekakšni ustvarjalci javnega mnenja, to pa poleg privilegijev prinaša s seboj tudi določene odgovornosti in omejitve. Politični funkcionarji, kot so to poslanci, župani, višji predstavniki občinskih uprav in podobni spadajo pod vejo izvršne oblasti, ta pa je po ustavi strogo ločena od sodne veje. Se pa zdi, da se ločitve nekateri med njimi ne zavedajo. Je preiskava proti (še vedno) poslancu Prijatelju in Jelinčiču samo politični konstrukt trenutne oblasti? Je mednarodna preiskava o aferi Patria maščevanje prvaku opozicije Janši? Je preverjanje sumov gospodarskih mahinacij koprskega župana Popoviča, ljubljanskega župana Jankovića ali mariborskega župana Kanglerja samo poskus onemogočenja njihovih političnih karier? Je preiskava delovanja Šrota v Pivovarni Laško ali Bavčarja v Istrabenzu samo maščevanje, pa čeprav se obe družbi po zaključku njunega vodenja komajda še držita nad vodo, čeprav sta bili pred njunim direktorstvom paradna konja slovenskega gospodarstva?
Izjave v stilu, da so preiskave naročili politični botri nasprotnega političnega pola so najmanj neprimerne in otročje. Zakaj se teh preiskav tako bojijo, če nimajo ničesar skrivati? Če se nezakonitosti niso dogajale? Čigar vest je čista se ne boji preverke, kvečjemu vesel bi je moral biti, saj ga lahko preiskava javno opere vsakršnega suma. Če pa se nekdo preiskavi na vse kriplje upira, še posebej takole javno, s tem sam sproža sume ter dvome o svojem delovanju. Z obtoževanjem političnega botrstva funkcionarji tudi sejejo dvom navadnih državljanov v institucije, ki bi morale uživati kar največji ugled, saj je le ta največji garant za njihovo strokovno ter pravilno delo. S tem nikakor ne trdim, da so policija, sodstvo, protikorupcijska komisija imuni na nepravilnosti, tudi njih je treba nadzirati in jim držati ogledalo, toda zapravljati njihov ugled in zaupanje javnosti zaradi trenutnih, zaradi dnevnih političnih koristi je otročje, neodgovorno in sprevrženo početje, ki dolgoročno povzroča ogromno škodo ne samo malim ljudem, temveč tudi tistim, ki se rušenja gleda teh institucij tako radi poslužujejo.
Tovrstne obtožbe pa kažejo rušitelje ugleda institucij tudi sicer v čudni luči; ne morem si kaj, da ne bi podvomil v njihovo razumevanje demokracije, s katero se marsikdo izmed njih tako rad ponaša in javno hvali. Če so tako zelo za demokracijo in transparentnost in poštenje, zakaj se vedejo kot svete krave, zakaj se poskušajo izogniti nadzoru, zakaj se vedejo kot nedotakljivi diktatorji iz kakšne afriške banana republike?
Z odmevno funkcijo pride tudi poostreni nadzor. Tega bi se moral zavedati vsak, ki se za takšen stolček poteguje. Če se mu dokaže nepravilnosti je prav, da svoj položaj zapusti. Če pa se v preiskavi izkaže, da deluje pošteno in zakonito, je to najboljša predvolilna reklama. Česa vas je torej strah, gospodje?

Mitja Godnjavec

Še o izbrisanih

Pred dnevi je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da referendum v zvezi s sprejemanjem zakonodaje, ki naj bi končno vsaj delno uredila desetletji trajajočo problematiko izbrisanih, ne bi bil v skladu s slovensko ustavo.
Že ta sklep, četudi pravilen, ni povsem v skladu z dejstvi. Poleg tega pa je bila odločba, žal, pospremljena še z dvema ločenima mnenjema, ki, poenostavljeno, zagovarjata stališče, po katerem je pravica skupnosti do referenduma nad pravicami prizadetih posameznikov.
Razume se, da tisti del naše politične srenje, ki se ksenofobno boji vsega, kar bi vsaj od daleč spominjalo na naše nekdanje vezi z drugimi južnoslovanskimi narodi in je hkrati do absurda klečeplazno do vsega, kar prihaja iz Zahoda, v svojem zagovarjanju nadaljevanja protipravnega, nečloveškega in nehumanega odnosa do naših nekdanjih sostanovalcev sedaj vehementno poudarja prav ti ločeni mnenji.
Manj razumljivo pa je, da so med slovenskimi ustavnimi sodniki pravni analfabeti, ki očitno ne le da nočejo, ampak preprosto ne zmorejo doumeti temeljne naloge vseh, tudi ustavnih sodnikov: zaščito posameznika pred potencialnim terorjem skupnosti.
Seveda je naloga sodnikov tudi v tem, da zaščiti skupnost pred morebitnimi udejanjanji ogrožanja skupnosti z ravnanjem posameznikov. Ampak, in prav zato so sodniki, v vsakem posameznem primeru je potrebno skrbno pretehtati eno in drugo ogroženost. In brez izjeme odločati v prid posameznika vsakič, ko bi bila verjetnost, da skupnost ogroža njega bolj, kot on skupnost, večja.
Kako in s čim bi tisoči izbrisanih ogrožali slovensko družbo, tudi največjim zagovornikom tega birokratskega uničevanja življenj, ni uspelo razložiti.

Če je temeljna človekova pravica njegova pravica do življenja, je namreč samo po sebi razumljiva tudi njegova pravica do bivanja.
Iz tega izhaja utemeljitev ocene, po kateri tudi ta, kot omenjeno pozitivna odločitev, ni povsem v skladu z dejstvi.
Pri tej zadevi namreč ne gre toliko za skladnost ali neskladnost obeh postopkov – izbrisa in sedaj vrnitve v staro stanje, ampak predvsem za negacijo temeljnih načel človeških pravic, zapisanih v celi vrsti deklaracij, konvencij in dogovorov, h katerim je neposredno pristopila, torej jih priznala! tudi Slovenija.
Pogojno se lahko strinjamo zgolj s tistim ločenim mnenjem ustavnega sodnika, ki trdi, da je zakon nepotreben. Le obrazložitev te nepotrebnosti je drugačna: nepotreben je zato, ker tudi sam akt izbrisa ni bil izpeljan na temelju nekega posebnega zakona, ampak povsem administrativno. Da ne rečemo samovoljno.
S pojmovanjem pravic in njihovega uveljavljanja, je sploh križ: pravic si namreč ne pridobivamo. Tudi pravice do bivanja in prebivanja ne. Te preprosto so. Edino, kar se s pravicami na sploh in v tem primeru s pravico do (pre)bivanja dogaja, je njihovo kratenje.

Branko Gerlič

Ustavno sodišče in izbrisani

Ustavno sodišče je presodilo za pravice izbrisanih in proti referendumu, kako bi sploh lahko bilo drugače? Predlog o referendumu in tožba pa se že umeščata v čas protiustavnosti, ki še zmeraj teče.
Referendum – to je oblika odločanja o vprašanju, ki ga postavi država. Prav tako je država tista, ki ponudi možna odgovora. Ona je tista, ki odgovore interpretira. Kot je bilo opaziti, gre pri referendumu pogosto za poskus, da bi z dolgo kampanjo nek nedopustni odgovor postal dopusten. Po drugi strani volilne udeležbe pričajo, da ljudje nimajo kakšne posebne želje odgovarjati na zastavljena vprašanja. Še najbolj strastni so pogosto tisti, ki so na strani najbolj čudnih odgovorov.
Toda resnično sporni in neumni primeri vprašanj, na katera odgovarjajo tako slovenski državljani kot tisti po svetu, nas ne bi smeli odvrniti od tega, da bi se zavzeli proti odpiranju spornih vprašanj, ki edina politiko ubranijo pred tem, da postane gola birokracija.
Ali obstaja kakšna drugačna oblika odločanja, ki bi takšna vprašanja pravilneje zadela? Morda bi namesto referenduma morali uvesti odločanje, podobno tistemu na plebiscitu. Pri tej drugi obliki je namreč mogoče natančneje določiti skupino ljudi, ki se jih vprašanje tiče in le njim stvar pustiti v presojo. Tako bi se lahko postavljala vprašanja v zvezi z manjšinami, ne da bi prišlo do kršenja načela, da o manjšini večina ne more odločati, hkrati pa omogočilo, da bi drzna vprašanja vendarle bila postavljena.
Prav tako pri plebiscitu ni mogoče ostati neodločen – saj se rezultati računajo glede število volilnih upravičencev. To bi ljudi vrglo iz apatije v zvezi s političnimi vprašanji. Pri plebiscitu prav tako tisti, ki sprašuje, ni kar država. Zato pa je toliko bolj očitna njena aroganca v primeru, da odgovora ne upošteva.
Vendar najbrž ravno zato takšno odločanje ne bo prišlo v poštev in lahko o njem le sanjamo. Toda to je dovolj, da lahko v luči takšne oblike odločanja presodimo vprašanja, ki so v igri za referendum. Naj tisti, ki lahko dokažejo, da so bili izbrisani, odločijo o tem, ali naj se uredi njihov status in odmeri odškodnina? Referendum bi bil nesmiseln, ker njihov odgovor že poznamo.
Simona Sušec